|
poslal: Ataturk
IZZIVI SPREMEMB V SODOBNEM SVETU - ZA ANTIGLOBALIZEM
Komentarji na forumu
Izraz antiglobalizem bi sprva dal misliti, da so libertarna gibanja,
ki ga sestavljajo, proti vsakršni kompleksnosti naše družbe, proti planetarnemu
povezovanju ljudi. Vendar to ni res. V nekem smislu so antiglobalisti
nemara prav hudi globalisti. Motijo jih družbeni tokovi, ki ogrožajo procese
odpiranja družbe proti avtonomnemu posamezniku, ki globalizirajo gospodarske
družbe in odnose na nadnacionalno raven, ki je zaradi šibkega mednarodnega
sistema slabo nadzorovana in gojišče barbarskega laissez faire, nevidna
roka nečesa totalitarizirajočega. Ker so liberalci/ liberalni demokrati
od vseh političnih ideologij libertarcem verjetno še najbližji, ni čudno,
da se šalijo med seboj in pravijo, da so pravzaprav tudi sami antiglobalisti,
da se zavedajo slabih plati globalizacije, vendar pa paradoksalno mnogo
uglednih ljudi iz teh krogov obtožuje antiglobaliste, da nimajo nobenega
pozitivnega programa, da so samo nergači brez novih idej. S tem se globoko
ne strinjam in v pričujočem prispevku skušam po eni strani pokazati, da
je antiglobalistično gibanje povezano z velikimi spremembami v sodobnem
svetu, po drugi strani pa, da je ravno program liberalnih oziorma liberalno-demokratskih
strank ostal brez pozitivne vsebine. In tudi zato smo tu. Antiglobalisti
in nasploh libertarno misleči.
Današnji svet je kot že rečeno priča pravi epohalni spremembi oziroma
bolje rečeno epohalnim spremembam. Te spremembe se kažejo na področju
politike, gospodarstva, upravljanja, informacijske revolucije, na družbenem
področju, na pravnem in energetskem področju.
PODROČJE KAPITALIZMA
Z vse kompleksnejšim svetom je kapitalizem zašel v strukturno krizo.
Evropa in zlasti Japonska težko napredujeta, v ZDA je zaradi statističnih
prikrojevanj in popačenja stvarnosti zaradi mešanice virtualnega in borznega
gospodarjenja situacija v resnici prav tako slaba- nekateri so mnenja,
da ZDA realno že več kot deset let sploh niso napredovale, in da je realna
moč gospodarstva ostala na okoli 25.000 dolarjev na prebivalca.
Sodobni kapitalizem je zelo prizadet, v virtualnem in kompleksnem prostoru
je vse težje ločevati resnico od podobe. Gospodarstvo vse bolj postaja
nepregledno, špekulativno in kaotično, med drugim tudi zaradi tega, ker
se korporacije v virtualnem svetu hitro znajdejo na nadnacionalni ravni,
ki pa je pravno in politično premalo urejena. Kot kaže, se bo potrebno
v prihodnosti sprijazniti z vse večjo strukturno brezposelnostjo ali pa
radikalno spremeniti socialno politiko. Posledica sprememb v upravljanju
pa je celo sesuvanje koncepta zasebne lastnine, ki je za delovanje kapitalizma
nujni pogoj.
PODROČJE GOSPODARSKEGA PRAVA
Z uveljavitvijo delniških korporacij je zasebna lastnina postala lastnina
delnic in z managersko revolucijo so se razmere glede koncepta zasebne
lastnine še poslabšale. V modernih podjetjih se namesto zasebne lastnine
vse bolj uveljavlja koncept psihološke in kolektivne lastnine (deležniki),
posledica komunikacisjke in informacijske revolucije pa je sesutje nekaterih
zasebnolastninskih upravičenj in to ne le pri glasbi v MP3 formatu. Medtem,
ko so bile komunistične revolucije posledica pregretja sistema, in pravzaprav
niso uspele najti zasebni lastnini enakovrednega koncepta, je sedaj koncept
zasebne lastnine izzvan takorekoč "znotraj sistema".
PODROČJE UPRAVLJANJA
V upravljanju je zaradi uvajanja timskega dela, organizacijskih mrež
in adhokracij prišlo do pomembnih premikov. Brisanje srednje ravni na
ravni podjetij disciplinarno družbo prevaja v nadzorovalno. Vendar pa
se trendi tukaj ne ustavijo- širi se participacija delavcev. Raziskave
so pokazale, da podjetja, kjer so managerji in delavci osvojili kulturo
sodelovanja in uveljavili decentralizirano in odprto upravljanje skoraj
na meji dejanskega samoupravljanja, poslujejo na 10 odstotkov višji ravni
od "pravih" kapitalističnih podjetij in tudi sicer beležijo
pomembne rezultate. Če se bo kaotičnost kapitalističnih odnosov nadaljevala,
bodo takšna podjetja postala nevaren izziv obstoječi družbeni kulturi,
ki zanika vse kar diši po anarhizmu.
PODROČJE KOMUNIKACIJ IN INFORMACIJ
Deleuze je ugotovil, da smo iz disciplinarne družbe, ki jo je raziskoval
Foucault, prešli v nadzorovalno družbo. V tej družbi so središča moči
razpršena, takorekoč globalizirana, medtem ko posameznik ostaja dokaj
nepomemben. Ob tej tehnofobični predstavi pa poteka zaenkrat šibkejši
trend odpiranja družbe. Moderni človek je dokaj multikulturalen, poleg
tega pa se pojavljajo tudi decentralizirane povezave. Znan je npr. sistem
Gnutella, ki omogoča neposredne stike brez vmesnega strežnika. Postopoma
bodo internetne strani lahko postale novinarske minihiše, ki bodo neodvisne
in jih razni Berlusconiji ne bodo mogli pokupiti.
PODROČJE ENERGETIKE
Z alternativnimi viri energije (sonce, veter, zvok itd.) je že danes
mogoče množično ustvarjati vodik po primerljivih cenah z naftno industrijo,
vendar z boljšim izkoristkom. Čeprav je osnova novega pogona gorivna celica
(tudi ogljik!), se bodo avtomobili, ki bi bodo narejeni z novo tehnologijo,
sposobni sami napajati in praktično ne bodo potrebovali novega goriva,
ostanek pa bomo lahko proizvedli kar doma. Ekonomist Rifkin napoveduje,
da bodo novi načini pridobivanja energije decentralizirani in bodo vodili
tudi v decentralizacijo političnega. Obenem bo novi pristop, ki bo večini
ljudem prinesel veliko dobrega, ogrožal interese plutokracije, kar bo
otežilo njegovo uveljavljanje (podobno se je že zgodilo z internetom).
PODROČJE MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV
Liberalizem in kapitalizem sta po vsem svetu sicer vzpostavila nacionalno
državo, obenem pa sta prinesla veliko multikulturalno odprtost in delovna
mesta, torej mnogo dobrega. Veliko tega bo sedaj na preizkušnji. Strukturna
brezposelnost je problem, ki se utegne še okrepiti. Podobno velja za vzpon
novega konzervativizma.
Obenem se bo veliko ljudi samozaposlilo, ustanavljalo zadruge za medsebojno
pomoč, širili se bodo samoupravni elementi. Vse to se seveda navezuje
tudi na nove politične trende.
PODROČJE POLITIKE IN POLITIČNE FILOZOFIJE
V politični filozofiji sta nove smernice npr. začutila Michel Foucault
in Hannah Arendt. Oba sta pozornost namenila tudi nekemu drugemu toku,
ki je bil v politiki dosedaj skoraj zanemarjen- to je področju neskoncentriranega
političnega.
Svet je danes postal tako kompleksen, da je vse težje ugotavljati resnične
razmere, alternative in zmogljivosti. Vloga vlade in stroke je še narasla.
Politiki vse manj obljubljajo in vse več poudarjajo le gradnjo svojega
"imagea", ki ga potem prodajajo na političnem trgu. Vse bolj
se reducirajo na dve opciji- tehnokratski in multikulturalni liberalizem
in desnico, ki je bodisi tehnokratska ali bolj skrajna (neofašisti, neofundamentalisti),
vse to pa je praviloma okrilje plutokracije.
Na nek način so evropski politični sistemi in anglosaški modeli prišli
v sozvočje, v neko novo politično delitev. V anglosaških državah so se
na oblasti izmenjevali tehnokratski liberalci (namreč demokrati, konec
osemdesetih in v devetdesetih "laburisti", ki so bili poprej
angleška posebnost) in tehnokratski konzervativci (republikanci, konzervativci).
V celinski Evropi pa so obstajali trije politični bloki- konzervativci,
liberalci/ liberalni demokrati in socialisti/ social-demokrati.
V Evropi se je levica skoraj povsem sesula. Dobesedno je padla v liberalizem
in to ne le v deželah nekdanjega komunizma. Razlogov je več, med njimi
so kriza komunističnih sistemov, razpad enotnega delavskega razreda, s
sprejemanjem trga in liberalnih nazorov se je socialna demokracija prelevila
v levo krilo liberalnega tabora in je izgubila veliko svoje identitete.
Po drugi strani se je v krizi znašla liberalna demokracija in Fukuyamina
teorija o koncu zgodovine. Liberalna demokracija je postala vse bolj tehnična,
sterilna in ni več sposobna obvladovati procesa globalizacije. Posredna
demokracija, ki ni nič drugega kot posebna oblika plutokracije in oligarhije,
ki sta zaviti v nekaj demokratičnega obredja, se zaradi razvrednotenja
lika politika, ki se je simptomatično povnanjil skozi "image",
sesuva. Tudi tržno gospodarstvo, ki je temelj liberalne doktrine, se je
znašlo v težavah- postalo je nepregleden in sistemska napaka, ki omogoča
nastajanje prekomerne koncentracije kapitala, zahteva, da države kar naprej
posegajo v gospodarstvo.
Politično živahnost je mogoče zaslediti le v konzervativnem taboru, kjer
delujejo nekateri populistični varuhi domovine, družine, vrednot, varuhi,
ki so pogosto obremenjeni s potezami neofašizma, verske gorečnosti in
ksenofobije. Nekateri so mnenja, da čas teh ljudi šele prihaja, in da
politik tipa Berlusconi nikakor ni le prehoden pojav. Politična živahnost
pa se pojavlja tudi v območju subpolitičnega, kjer se razvijajo libertarci-
od nekoliko naprednejših demokratov pa vse do anarhistov.
V ZDA je Busheva oblast republikance pomaknila bolj v desno in situacija
je podobna. Bushisti demokracije skoraj ne omenjajo več, govorijo o svobodi,
ki je navsezadnje svoboda velikih gospodarjev in samoomejevanje podložnih.
Bushiste sestavljajo konzervativne plutokratske dinastije, ki jim je malo
mar za avtonomijo poprečnega človeka.
NAMESTO SKLEPA
Karl Marx je že dolgo nazaj ugotovil, da so velike spremembe v področju
proizvodnih odnosov privedle do spremembe družbenega sistema. Sam Marx
je potem razvil utopično misel, da lahko politična sprememba predhaja
gospodarsko, vendar pa komunistični eksperiment tega ni potrdil- prej
nasprotno. Danes pa smo priča velikemu prehodu v produkcijskih odnosih
na področju upravljanja, komunikacij, lastninskih koncepcij, energetike
in obenem krizi starega sistema.
Stopamo v tvegano obdobje, ko ni povsem jasno kaj sledi. Ker je liberalna
demokracija kakor poprej socializem izgubila svoj pozitivni program, ki
bi ga bilo moč uveljavljati, se ob njih pojavljajo stare nove sile, ki
vzpostavljajo nov politični antagonizem.
Glede političnega nazadnjaške sile najverjetneje težijo k neki novi obliki
aristokratske republike, ki bo zavrgla nevarnosti, ki prihajajo iz demokratičnega
obredja, ki bo torej uvedla neko mehko različico despotizma. Libertarne
sile pa skušajo promovirati politiko od spodaj navzgor. Glede kapitalizma
nazadnjaki ščitijo plutokratski sistem, libertarci pa so vsaj za humanizacijo
trga, anarhisti želijo seči celo preko tržnih odnosov. Nazadnjaki se v
obupu oklepajo propadajočega koncepta zasebne lastnine in celo koncepta
laissez faire, libertarci pa razmišljajo o humaniziranju zasebne lastnine,
o psihološkem lastništvu in kolektivni lastnini. Glede upravljanja se
odvija spopad med zagovorniki klasičnega gospodarjenja in zagovorniki
vnašanja samoupravnih (ne jugoslovanskih "samoupravnih") elementov.
Na področju informacijske tehnologije se bije boj med tistimi, ki želijo
ohraniti nadzorovanje soljudi, in libertarci, ki skušajo informacije še
bolj depolitizirati, še bolj odpreti družbo proti avtonomnemu posamezniku.
Ker bo svet postajal vse bolj kompleksen, na dolgi rok veliko stvari govori
vprid uveljavitvi libertarnosti in zloma plutokratskega in populističnega
konzervativizma kot tudi plutokratske liberalne demokracije. Vmes pa se
lahko zgodi tudi huda reakcija sodobnega "starega režima". Od
vseh epohalnih sprememb v načinu produkcije je imela revolucionaren in
torej nevaren značaj samo buržoazna revolucija, pa še te v Angliji, prvenki
kapitalizma, ni bilo; revolucija torej na srečo še zdaleč ni pravilo in
sploh ni nujno, da bo v prihodnosti do nje prišlo. Odvisna je od tega,
koliko ljudi živi v bedi, in koliko se ljudje počutijo izigrane. Če bodo
konzervativci in liberali vodili prešibko socialno politiko in pretiravali
s svojim nazadnjaštvom, če bodo na oblast prišli še trši plutokratski
režimi, se nam žal lahko navsezadnje zgodi tudi to. Ali pa nemara še kaj
hujšega- trajna zmaga korporativnega neofevdalnega nazadnjaškega režima,
ki bo družbo pahnila v novi temni vek. Upam, da slednje ne drži.
Literatura:
Bučar France: Demokracija in kriza naših ustavnih institucij; 1998
Članek v Delu: Samomor mladega internetskega upornika; Delo, 20.07.2002
Članek v Dnevniku: Vodik namesto nafte, Jermy Refkin o izhodu iz energetske
krize; Dnevnik, 26.10. 2002
Ferfila Bogomil: Budgeting, management and policymaking, 1999
Haralambos: Sociologija, teme in pogledi, 1999
Kanjuo Mrčela Aleksandra: Lastništvo in ekonomska demokracija, 1999
Kavčič Bogdan: Sodobna teorija organizacije, 1991
Mlinar Zdravko: Na poti v informacijsko družbo, 1989
Splichal Slavko: Informacijska tehnologija, 1989
Tehranian Majid: Technologies of power, 1990
Trampuž Martina: Moderne tehnologije nadzorovanja, Vregov zbornik, 2000
Žižek Slavoj: Ameriški imperij v zatonu; članek v Delu, 13. 7.2002
http://gm.kqed.org/4/75/
Ataturk
|
