Domov Forum NATO Igre Povezave  

poslal: Ataturk

IZZIVI SPREMEMB V SODOBNEM SVETU - ZA ANTIGLOBALIZEM

Komentarji na forumu

Izraz antiglobalizem bi sprva dal misliti, da so libertarna gibanja, ki ga sestavljajo, proti vsakršni kompleksnosti naše družbe, proti planetarnemu povezovanju ljudi. Vendar to ni res. V nekem smislu so antiglobalisti nemara prav hudi globalisti. Motijo jih družbeni tokovi, ki ogrožajo procese odpiranja družbe proti avtonomnemu posamezniku, ki globalizirajo gospodarske družbe in odnose na nadnacionalno raven, ki je zaradi šibkega mednarodnega sistema slabo nadzorovana in gojišče barbarskega laissez faire, nevidna roka nečesa totalitarizirajočega. Ker so liberalci/ liberalni demokrati od vseh političnih ideologij libertarcem verjetno še najbližji, ni čudno, da se šalijo med seboj in pravijo, da so pravzaprav tudi sami antiglobalisti, da se zavedajo slabih plati globalizacije, vendar pa paradoksalno mnogo uglednih ljudi iz teh krogov obtožuje antiglobaliste, da nimajo nobenega pozitivnega programa, da so samo nergači brez novih idej. S tem se globoko ne strinjam in v pričujočem prispevku skušam po eni strani pokazati, da je antiglobalistično gibanje povezano z velikimi spremembami v sodobnem svetu, po drugi strani pa, da je ravno program liberalnih oziorma liberalno-demokratskih strank ostal brez pozitivne vsebine. In tudi zato smo tu. Antiglobalisti in nasploh libertarno misleči.
Današnji svet je kot že rečeno priča pravi epohalni spremembi oziroma bolje rečeno epohalnim spremembam. Te spremembe se kažejo na področju politike, gospodarstva, upravljanja, informacijske revolucije, na družbenem področju, na pravnem in energetskem področju.

PODROČJE KAPITALIZMA

Z vse kompleksnejšim svetom je kapitalizem zašel v strukturno krizo. Evropa in zlasti Japonska težko napredujeta, v ZDA je zaradi statističnih prikrojevanj in popačenja stvarnosti zaradi mešanice virtualnega in borznega gospodarjenja situacija v resnici prav tako slaba- nekateri so mnenja, da ZDA realno že več kot deset let sploh niso napredovale, in da je realna moč gospodarstva ostala na okoli 25.000 dolarjev na prebivalca.
Sodobni kapitalizem je zelo prizadet, v virtualnem in kompleksnem prostoru je vse težje ločevati resnico od podobe. Gospodarstvo vse bolj postaja nepregledno, špekulativno in kaotično, med drugim tudi zaradi tega, ker se korporacije v virtualnem svetu hitro znajdejo na nadnacionalni ravni, ki pa je pravno in politično premalo urejena. Kot kaže, se bo potrebno v prihodnosti sprijazniti z vse večjo strukturno brezposelnostjo ali pa radikalno spremeniti socialno politiko. Posledica sprememb v upravljanju pa je celo sesuvanje koncepta zasebne lastnine, ki je za delovanje kapitalizma nujni pogoj.

PODROČJE GOSPODARSKEGA PRAVA

Z uveljavitvijo delniških korporacij je zasebna lastnina postala lastnina delnic in z managersko revolucijo so se razmere glede koncepta zasebne lastnine še poslabšale. V modernih podjetjih se namesto zasebne lastnine vse bolj uveljavlja koncept psihološke in kolektivne lastnine (deležniki), posledica komunikacisjke in informacijske revolucije pa je sesutje nekaterih zasebnolastninskih upravičenj in to ne le pri glasbi v MP3 formatu. Medtem, ko so bile komunistične revolucije posledica pregretja sistema, in pravzaprav niso uspele najti zasebni lastnini enakovrednega koncepta, je sedaj koncept zasebne lastnine izzvan takorekoč "znotraj sistema".

PODROČJE UPRAVLJANJA

V upravljanju je zaradi uvajanja timskega dela, organizacijskih mrež in adhokracij prišlo do pomembnih premikov. Brisanje srednje ravni na ravni podjetij disciplinarno družbo prevaja v nadzorovalno. Vendar pa se trendi tukaj ne ustavijo- širi se participacija delavcev. Raziskave so pokazale, da podjetja, kjer so managerji in delavci osvojili kulturo sodelovanja in uveljavili decentralizirano in odprto upravljanje skoraj na meji dejanskega samoupravljanja, poslujejo na 10 odstotkov višji ravni od "pravih" kapitalističnih podjetij in tudi sicer beležijo pomembne rezultate. Če se bo kaotičnost kapitalističnih odnosov nadaljevala, bodo takšna podjetja postala nevaren izziv obstoječi družbeni kulturi, ki zanika vse kar diši po anarhizmu.

PODROČJE KOMUNIKACIJ IN INFORMACIJ

Deleuze je ugotovil, da smo iz disciplinarne družbe, ki jo je raziskoval Foucault, prešli v nadzorovalno družbo. V tej družbi so središča moči razpršena, takorekoč globalizirana, medtem ko posameznik ostaja dokaj nepomemben. Ob tej tehnofobični predstavi pa poteka zaenkrat šibkejši trend odpiranja družbe. Moderni človek je dokaj multikulturalen, poleg tega pa se pojavljajo tudi decentralizirane povezave. Znan je npr. sistem Gnutella, ki omogoča neposredne stike brez vmesnega strežnika. Postopoma bodo internetne strani lahko postale novinarske minihiše, ki bodo neodvisne in jih razni Berlusconiji ne bodo mogli pokupiti.

PODROČJE ENERGETIKE

Z alternativnimi viri energije (sonce, veter, zvok itd.) je že danes mogoče množično ustvarjati vodik po primerljivih cenah z naftno industrijo, vendar z boljšim izkoristkom. Čeprav je osnova novega pogona gorivna celica (tudi ogljik!), se bodo avtomobili, ki bi bodo narejeni z novo tehnologijo, sposobni sami napajati in praktično ne bodo potrebovali novega goriva, ostanek pa bomo lahko proizvedli kar doma. Ekonomist Rifkin napoveduje, da bodo novi načini pridobivanja energije decentralizirani in bodo vodili tudi v decentralizacijo političnega. Obenem bo novi pristop, ki bo večini ljudem prinesel veliko dobrega, ogrožal interese plutokracije, kar bo otežilo njegovo uveljavljanje (podobno se je že zgodilo z internetom).

PODROČJE MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV

Liberalizem in kapitalizem sta po vsem svetu sicer vzpostavila nacionalno državo, obenem pa sta prinesla veliko multikulturalno odprtost in delovna mesta, torej mnogo dobrega. Veliko tega bo sedaj na preizkušnji. Strukturna brezposelnost je problem, ki se utegne še okrepiti. Podobno velja za vzpon novega konzervativizma.
Obenem se bo veliko ljudi samozaposlilo, ustanavljalo zadruge za medsebojno pomoč, širili se bodo samoupravni elementi. Vse to se seveda navezuje tudi na nove politične trende.

PODROČJE POLITIKE IN POLITIČNE FILOZOFIJE

V politični filozofiji sta nove smernice npr. začutila Michel Foucault in Hannah Arendt. Oba sta pozornost namenila tudi nekemu drugemu toku, ki je bil v politiki dosedaj skoraj zanemarjen- to je področju neskoncentriranega političnega.
Svet je danes postal tako kompleksen, da je vse težje ugotavljati resnične razmere, alternative in zmogljivosti. Vloga vlade in stroke je še narasla. Politiki vse manj obljubljajo in vse več poudarjajo le gradnjo svojega "imagea", ki ga potem prodajajo na političnem trgu. Vse bolj se reducirajo na dve opciji- tehnokratski in multikulturalni liberalizem in desnico, ki je bodisi tehnokratska ali bolj skrajna (neofašisti, neofundamentalisti), vse to pa je praviloma okrilje plutokracije.
Na nek način so evropski politični sistemi in anglosaški modeli prišli v sozvočje, v neko novo politično delitev. V anglosaških državah so se na oblasti izmenjevali tehnokratski liberalci (namreč demokrati, konec osemdesetih in v devetdesetih "laburisti", ki so bili poprej angleška posebnost) in tehnokratski konzervativci (republikanci, konzervativci). V celinski Evropi pa so obstajali trije politični bloki- konzervativci, liberalci/ liberalni demokrati in socialisti/ social-demokrati.
V Evropi se je levica skoraj povsem sesula. Dobesedno je padla v liberalizem in to ne le v deželah nekdanjega komunizma. Razlogov je več, med njimi so kriza komunističnih sistemov, razpad enotnega delavskega razreda, s sprejemanjem trga in liberalnih nazorov se je socialna demokracija prelevila v levo krilo liberalnega tabora in je izgubila veliko svoje identitete.
Po drugi strani se je v krizi znašla liberalna demokracija in Fukuyamina teorija o koncu zgodovine. Liberalna demokracija je postala vse bolj tehnična, sterilna in ni več sposobna obvladovati procesa globalizacije. Posredna demokracija, ki ni nič drugega kot posebna oblika plutokracije in oligarhije, ki sta zaviti v nekaj demokratičnega obredja, se zaradi razvrednotenja lika politika, ki se je simptomatično povnanjil skozi "image", sesuva. Tudi tržno gospodarstvo, ki je temelj liberalne doktrine, se je znašlo v težavah- postalo je nepregleden in sistemska napaka, ki omogoča nastajanje prekomerne koncentracije kapitala, zahteva, da države kar naprej posegajo v gospodarstvo.
Politično živahnost je mogoče zaslediti le v konzervativnem taboru, kjer delujejo nekateri populistični varuhi domovine, družine, vrednot, varuhi, ki so pogosto obremenjeni s potezami neofašizma, verske gorečnosti in ksenofobije. Nekateri so mnenja, da čas teh ljudi šele prihaja, in da politik tipa Berlusconi nikakor ni le prehoden pojav. Politična živahnost pa se pojavlja tudi v območju subpolitičnega, kjer se razvijajo libertarci- od nekoliko naprednejših demokratov pa vse do anarhistov.
V ZDA je Busheva oblast republikance pomaknila bolj v desno in situacija je podobna. Bushisti demokracije skoraj ne omenjajo več, govorijo o svobodi, ki je navsezadnje svoboda velikih gospodarjev in samoomejevanje podložnih. Bushiste sestavljajo konzervativne plutokratske dinastije, ki jim je malo mar za avtonomijo poprečnega človeka.

NAMESTO SKLEPA

Karl Marx je že dolgo nazaj ugotovil, da so velike spremembe v področju proizvodnih odnosov privedle do spremembe družbenega sistema. Sam Marx je potem razvil utopično misel, da lahko politična sprememba predhaja gospodarsko, vendar pa komunistični eksperiment tega ni potrdil- prej nasprotno. Danes pa smo priča velikemu prehodu v produkcijskih odnosih na področju upravljanja, komunikacij, lastninskih koncepcij, energetike in obenem krizi starega sistema.
Stopamo v tvegano obdobje, ko ni povsem jasno kaj sledi. Ker je liberalna demokracija kakor poprej socializem izgubila svoj pozitivni program, ki bi ga bilo moč uveljavljati, se ob njih pojavljajo stare nove sile, ki vzpostavljajo nov politični antagonizem.
Glede političnega nazadnjaške sile najverjetneje težijo k neki novi obliki aristokratske republike, ki bo zavrgla nevarnosti, ki prihajajo iz demokratičnega obredja, ki bo torej uvedla neko mehko različico despotizma. Libertarne sile pa skušajo promovirati politiko od spodaj navzgor. Glede kapitalizma nazadnjaki ščitijo plutokratski sistem, libertarci pa so vsaj za humanizacijo trga, anarhisti želijo seči celo preko tržnih odnosov. Nazadnjaki se v obupu oklepajo propadajočega koncepta zasebne lastnine in celo koncepta laissez faire, libertarci pa razmišljajo o humaniziranju zasebne lastnine, o psihološkem lastništvu in kolektivni lastnini. Glede upravljanja se odvija spopad med zagovorniki klasičnega gospodarjenja in zagovorniki vnašanja samoupravnih (ne jugoslovanskih "samoupravnih") elementov. Na področju informacijske tehnologije se bije boj med tistimi, ki želijo ohraniti nadzorovanje soljudi, in libertarci, ki skušajo informacije še bolj depolitizirati, še bolj odpreti družbo proti avtonomnemu posamezniku.
Ker bo svet postajal vse bolj kompleksen, na dolgi rok veliko stvari govori vprid uveljavitvi libertarnosti in zloma plutokratskega in populističnega konzervativizma kot tudi plutokratske liberalne demokracije. Vmes pa se lahko zgodi tudi huda reakcija sodobnega "starega režima". Od vseh epohalnih sprememb v načinu produkcije je imela revolucionaren in torej nevaren značaj samo buržoazna revolucija, pa še te v Angliji, prvenki kapitalizma, ni bilo; revolucija torej na srečo še zdaleč ni pravilo in sploh ni nujno, da bo v prihodnosti do nje prišlo. Odvisna je od tega, koliko ljudi živi v bedi, in koliko se ljudje počutijo izigrane. Če bodo konzervativci in liberali vodili prešibko socialno politiko in pretiravali s svojim nazadnjaštvom, če bodo na oblast prišli še trši plutokratski režimi, se nam žal lahko navsezadnje zgodi tudi to. Ali pa nemara še kaj hujšega- trajna zmaga korporativnega neofevdalnega nazadnjaškega režima, ki bo družbo pahnila v novi temni vek. Upam, da slednje ne drži.


Literatura:
Bučar France: Demokracija in kriza naših ustavnih institucij; 1998
Članek v Delu: Samomor mladega internetskega upornika; Delo, 20.07.2002
Članek v Dnevniku: Vodik namesto nafte, Jermy Refkin o izhodu iz energetske krize; Dnevnik, 26.10. 2002
Ferfila Bogomil: Budgeting, management and policymaking, 1999
Haralambos: Sociologija, teme in pogledi, 1999
Kanjuo Mrčela Aleksandra: Lastništvo in ekonomska demokracija, 1999
Kavčič Bogdan: Sodobna teorija organizacije, 1991
Mlinar Zdravko: Na poti v informacijsko družbo, 1989
Splichal Slavko: Informacijska tehnologija, 1989
Tehranian Majid: Technologies of power, 1990
Trampuž Martina: Moderne tehnologije nadzorovanja, Vregov zbornik, 2000
Žižek Slavoj: Ameriški imperij v zatonu; članek v Delu, 13. 7.2002
http://gm.kqed.org/4/75/

Ataturk

 

anarhistični portal - anti-copyright 1998 - shall not rull & not be ruled - ruleless.com